Menu
ZAKAJ JE 17. AVGUST OBČINSKI PRAZNIK OBČINE BELTINCI?

 

Občinski svet Občine Beltinci je na predlog župana na svoji seji, 24. aprila 1997 sprejel sklep, »da se za občinski praznik Občine Beltinci določi datum 17. avgust«.

Miroslav Kokolj v knjigi Prekmurski Slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije 1919- 1941, izdani v Murski Soboti leta 1984, piše:

Dne 1. avgusta 1919, ko je v Budimpešti odstopila sovjetska vlada, je Vrhovni svet mirovne konference v Parizu končno sklepala o Prekmurju, ... pooblastil je kraljevino SHS, da zasede Prekmurje do črte, ki so jo določili že 09. julija 1919, to je do razvodnice med Muro in Rabo. Dne 12. avgusta 1919 je redna vojska kraljevine SHS pod poveljstvom gene rala Krste Smiljanića vkorakala v Prekmurje. Od Radgone so prišle čete, poslane iz Maribora pod poveljstvom podpolkovnika Vladimiraa Uzorinca.

Ker zasedeno Prekmurje še ni imelo dokončnih meja, je začasno ostalo pod vojaško upravo. Tej je bil kot civilni komisar dodeljen dotedanji mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki se je že 12. avgusta popoldne pripeljal v Soboto iz Maribora z antantno komisijo. Eden njegovih prvih aktov je bil razglas, s katerim je Prekmurcem naznanil zasedbo njihove krajine z jugoslovansko vojsko kot izvršitev odločbe mirovne konference.

Dne 17. avgusta je bila v Beltincih po maši pred cerkvijo velika ljudska proslava osvoboditve, združena z izročitvijo Prekmurja civilni oblasti. Univerzitetni profesor dr. Matija Slavič, izvedenec za Prekmurje pri mirovni konferenci v Parizu leta 1919, je v knjigi Prekmurje, izdani v Ljubljani let a 1921, med drugim zapisal naslednje:

Po sklepu vrhovnega sveta v Parizu z dne 1. avgust 1919 so jugoslovanske čete vkorakale v Prekmurje dne 12. avgusta t. i. Odbora ni bilo velik o. Prekmursko prebivalstvo je posebno v Murski Soboti, v Dolnji Lendavi, v Beltincih, v Srednji in Gornji Bistrici sprejelo rešitelje izredno slovesno in gostoljubno.

V nedeljo, dne 17. avgusta 1919, se je vršil po zahvalni službi božji v Beltincih pred cerkvijo velik ljudski tabor, na katerem je govoril med drugim tudi narodni voditelj prekmurskih Slovencev, Jožef Klekl star., ki je navduševal Prekmurce »za vero in ljübav do materinega jezika«. Tisočera množica mu je klicala: »Obečamo, obečamo!«

Kakor je bil časten prihod jugoslovanskih čet v Prekmurje, tako je bila slovesna in veličastna ljudska proglasitev osvobojenja Prekmurja in izročitev Prekmurja civilni jugoslovanski upravi. V nedeljo, dne 17. avgusta 1919, torej prvo nedeljo po osvoboditvi Prekmurja po naših četah, se je vršil v najbolj jugoslovansko-narodnem kraju v Prekmurju obenem najlepšem kraju ravensko- dolenskega Prekmurja, v Beltincih, prvi slovenski ljudski tabor, katerega še slovensko Prekmurje ni videlo in kakor si sijajnejšega in veličastnejšega niti bujna domišljija predstavljati ne more.

Nad 20.000 vrlih Prekmurcev se je zbralo iz celega Prekmurja v Beltincih, da izrazi svoje nepopisno veselje in globoko hvaležnost, kar je rešeno iz tisočletnega narodnega suženjstva, rešeno izpod madžarske bojševiške strahovlade.

V avtomobilu sta se pripeljala iz Radgone skoz Mursko Soboto poveljnik vojaških čet podpolkovnik Uzorinac ter mariborski okrajni glavar dr. Lanjšič kot začasni civilni komisar za Prekmurje. Pri vasi Bratonci se je zbrala nepregledna množica slovenskih Prekmurcev, fantje so bili na konjih, okrašenih z zastavicami, drugi ljudje so bili na ozaljšanih vozovih in kočijah. Na čelu sprevoda z god bo je bil mnogo preganjani domačin Pavel Horvat. Ko se je ustavil avtomobil z zastopnikoma vojaške in civilne oblasti, so iz tisoč grl zaorili veselje prekipevaj oči živijo-klici. Z venci in zelenjem okrašene deklice so napravile špalir in slovenska deklica je izročila dr. Lanjšiču krasen šopek. Med tri kilometre dolgim špalirjem, skoz 6 slavolokov sta se peljala podpolkovnik Uzorinac in dr. Lanjšič kot triumfatorja v Beltince. Pred okrašeno župnijsko cerkvijo v Beltincih je bila slovesna služba božja, ki jo je opravi l profesor dr. Fr. Kovačič iz Maribora ob številni asistenci domačih duhovnikov. Med sv. Mašo je oddajala salve prostovoljna legija.

Po službi božji se je vršilo pred cerkvijo slavnost no zborovanje, ki ga je otvoril in vodil prekmurski domačin Jožef Godina. V svojem nagovoru je pozdravi l vojaškega poveljnika in njegove čete, ki so v tak o kratkem času brez prelivanja krvi osvobodile Prekmurje, in zastopnika jugoslovanske uprave. Za njim je govoril podpolkovnik Uzorinac in se zahvalil za kra sen sprejem. Slovesen je bil trenutek, ko je izjavi l, da je njegova naloga sedaj končana in da izroča posle civilni upravi, od katere sme pričakovati prekmursko ljudstvo najboljših sadov. Civilni komisar dr. Lanjšič je nato v krasnih besedah izjavil, da prevzema upravo, s katero je zajamčena varnost življenja in imetja Prekmurcev. Govorili so še župnik J. Klekl s tar., ki je vzbujal spomine prestanega trpljenja, dr. Kovači, ki se je spominjal pariške konference, pri kateri je sodeloval kot izvedenec za Štajersko, neki poročnik hrvatske legije, Pušenjak (Maribor), Viktor Kukove c (Ljutomer), Vahtar (primorski begunec), Balažic (do mačin) in Kirec (prekmurski salezijanec iz Veržeja) .

Opoldne je bilo zborovanje končano.

Kot navaja M. Kokolj v prej navedeni knjigi, je urednik Murske straže Božidar Borko kot udeleženec proslave takole opisal slovesno razpoloženje na bel tinskem taboru:

»Pred širokimi prostorom okoli cerkve, v senci stari h dreves je igrala godba in so se gnetle množice. V valovanju tisočev ljudi je bilo toliko naivnega navdušenja, zvedavosti in pričakovanja, da je bil že pogled na množico mogočen kakor himna svobod e. Potem je bila maša, peli so v melanholičnih napevih prekmurske nabožne pesmi, topiči so pokali nekje za vasjo, legija je oddajala salve. Vse je bilo slovesno, veselo, pisano, ...«

 

Na vrh strani

Spletno mesto uporablja neinvazivne piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo ter zagotavljamo kakovostne vsebine. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.